KRIKET V MEŽICI - KRONOLOŠKI POVZETEK

Finalista

Souvent A

Rudi kot lovilec za palckami, Boris kot odbijalec.

Od leve: Kitek A., Prevorcic F., Lasnik R., Kolar B., Cegovnik B., Kuzman M., Brumen T., Souvent A., Kusej M.



Zmagovalec

Cegovnik B.

KRIKET V MEŽICI - KRONOLOŠKI POVZETEK

V Mežici je naša druščina začela igrati kriket avgusta leta 1974. Tega meseca sem se kot trinajstletnik udeležil tečaja=poletne šole angleščine v kraju Birchington v Kentu, kar ni bilo ravno poceni ( čeprav je bil tečaj jugoslovanskega dinarja takrat še trden in ugoden proti konvertibilnim valutam ). Tja so me poslali starši in stric Stanko Čegovnik iz Celovca z avstrijsko agencijo OEKISTA. Stanoval sem pri zelo prijazni družini Nash v pravem angleškem okolju. Gospod Charles Nash, trgovec s premogom, je bil aktivni igralec kriket kluba Birchington in njegov takratni posamični prvak. Naučil me je osnov tehnike odbijanja in metanja ter me seznanil s pravili ( zakoni ). Večkrat sva trenirala, nekajkrat me je peljal v klub, kjer sem opazoval igranje njegovega moštva, prisostvoval sem tudi njihovem turnirju in imenitnem, bleščečem in svečanem družabnem srečanju po njem ter se spoznal z igralci, ki so igrali v moštvu grofije Kent. Vse skupaj se mi je nepozabeno vtisnilo v spomin. V Jugoslaviji malo znani šport me je zelo navdušil, v dneh bivanja v Angliji sem ga redno spremljal tudi po BBC-ju.. 15. avgusta ( datum imam namreč zapisan v dnevniku, ki sem ga moral vsak dan pisati kot udeleženec šolskega pouka ) me je gospod Nash odpeljal v naselje Minnis Bay ob obali, kjer mi je pomagal izbrati ustrezen lopar ( ang. bat ), palčke za vratca ( stumps for wickets ) in žogo. Preostale dni mojega bivanja me je vsak dan treniral ( na vrtu in pravem igrišču ). Kot takratni občinski prvak v matematiki in smučarskih skokih se nisem ustrašil zapletenosti pravil ( zakonov ) kriketa niti njegove nevarnosti. Na domači meji me je carinikova pripomba ( ko je videl v prtljažniku očetovega avtomobila opremo in slišal mojo navdušeno pojasnilo ) , da ne bo mogoče udomačiti tega športa pri nas, samo še spodbudila in podžgala. Že prvo jutro po povratku v domačo Mežico smo pričeli vaditi kriket in kmalu smo odigrali prvi posamični turnir ( single wicket tournament ) na Vivodovem travniku, kjer smo odigrali tudi večino sledečih posamičnih tekmovanj ( raje smo igrali na ta način, saj smo bili vsi hkrati aktivni ) ter eno moštveno tekmo (igrali smo tudi na Ručnikovem travniku). Igrišče smo označili z mavčevim prahom, žagovino ali šibami in palicami po predpisih. Imeli smo namreč izvod zakonov MCC ( Marylebone Cricket Cluba ), ki smo jih skušali čimbolj upoštevati in spoštovati. ( Podaril mi ga je še z zgodovinsko knjižico o kriketu Ian Beckingham iz Londona, ki sem ga takrat spoznal na manjšem igrišču za golf ob obali, kjer sem preživljal proste popoldneve, ko se nisem ukvarjal s kriketom. Navajen na topli Jadran, nisem niti pomislil, da bi se kopal v hladnem Atlantiku. Ian me je poučil, da se brez te male knjižice kriketa pač ne da resno igrati in razvijati v Jugoslaviji!! Tudi on je kasneje postal zdravnik in deluje v Newcastle upon Tyne kot kirurg. ) Ob spornih trenutkih smo se večkrat posedli po travi in skušali razvozlati ustrezno določilo za dotični dogodek. Prijatelji so mi očitali, da zakone ob prevajanju ( kar še danes ni najbolj enostavno ) prirejam v svojo korist. Zmagovalec je vedno prejel pokal, prvi trije diplome ( Včasih sem jih pisal med poukom angleščine, ko sem se dolgočasil. Nekoč me je učiteljica ujela in ni mogla razumeti, kako lahko majhni učenci nižjih razredov premagujejo velikane iz končnih razredov ) in/ali praktične nagrade - čokolade. Po turnirjih pri Ručniku smo se pogostili z moštom ( včasih celo preveč ) in domačimi klobasami pri Enciju. Sprva nismo imeli nobene zaščite pred poškodbami, a po dveh letih, ko sem bil ponovno v Angliji, nam je Mr. Charles Nash podaril ščitnike za noge ( legguards, darilo Birchington CC za razvoj jugoslovanskega kriketa ). Uporabljali jih nismo prav pogosto, ker smo lažje in hitreje tekli brez njih, se pravi učinkoviteje dosegali točke, a na račun možnosti poškodb, včasih prav neprijetnih. Wicketkeeperja/lovilca za palčkami smo oskrbeli z rumenimi usnjenimi rokavicami ( delovnimi, zginile so mojemu dediju ). Rezultate vseh tekem na turnirjih smo beležili, žal ponekod manjkajo določene podrobnosti ( resnici na ljubo izpade danes še več podrobnosti kot tedaj ), kot je že razloženo na koncu zapisa rezultatov turnirjev. Škoda, da nimamo več fotografij. Žal jih imamo namreč le s turnirja na Vivodovem, ko je bila trava kar precej visoka, pravzaprav neprimerno visoka . Takrat sem namreč prijatelje prepričal ( Prvič zato, da bi imeli fotodokumentacijo in je bila tisti konec tedna enkratna prilika, ko je prišel starejši brat iz Ljubljane domov s fotoaparatom in barvnim filmom.Vedel sem, da brez fotografij ne bomo imeli dokazov za našo zgodbo. Drugič zato, da bi sam zmagal , ker na prejšnjem trurnirju nisem. ), da smo jo na sredini na območju odbijališča poteptali. Ko smo na enem prvih turnirjev vse lepo zarisali po predpisih, sem bil ob pogledu na igrišče zelo ponosen, saj je vse skupaj izgledalo kot pravo igrišče (takrat je bila trava sveže pokošena, osrednji del pa povsem zravnan, utrjen od igranja nogometa in skoraj brez trave. Žal brata s fotoaparatom takrat ni bilo doma. To me še dandanes mori. ). Kmet Jakopič, ki je imel ta travnik v najemu, je imel za naše aktivnosti razumevanje ( ob pogledu na skrbno pripravljeno igrišče je ugotovil, da gre za resno stvar, vse smo mu tudi razložili ) in nam je dovoljeval igranje, kadar je bil travnik pokošen. Njegova smrtna prometna nesreča nas je zelo prizadela. Nadaljnje turnirje smo igrali v njegov spomin ( Jakopičev memorial ). Mislim, da smo imeli ta šport radi in smo se ga lotevali z zagnanostjo in navdušenjem, raven je pač ustrezala našim zmožnostim, starosti, igrišču ( ki ni bilo najbolj primerno, a vseeno smo vedno ustrezno pripravili in označili prostor za odbijališče, kar niti ni bilo tako nemogoče saj smo na tem travniku igrali tudi nogomet in je bil prostor med goloma kar dobro utrjen in zravnan) in drugim okoliščinam ( nismo imeli sodnikov – umpires, itd ). Vsekakor smo, upam, ob tem doživeli veliko zanimivih, zabavnih ( nekdo je žogo na Vivodovem udaril v bližnji vrt, kjer so si iskalci v hudi vročini utrujeni od dolgotrajnega igranja postregli s sočnim paradižnikom. Živo se spomnim, da sem jih s tečnim kričavim teženjem komaj spravil nazaj na igrišče in jih prisilil, da nadaljujemo in turnir dokončamo.) , veselih in nenavadnih trenutkov in dogodkov, včasih tudi neprijetnih ( Rudi je enkrat dobil na Vivodovem žogo v čelo, da je kar počilo, a jo je vseeno obdržal v rokah. Tomaž pri Ručniku nekam drugam). Po vzoru na takratno prakso v Avstraliji smo igrali 8 žog/over, da nismo prehitro menjali koncev. Požrtvovalne parade in skoki ter spektakularne izločitve so se nam verjetno za vedno vtisnili v spomin. Enega od turnirjev pri Ručniku smo prekinili zaradi zloma loparja ( Boris je premočno zamahnil ), ko smo bili zbrani vsi najboljši. Kasneje nam ga je posodil dijak Slovenske gimnazije v Celovcu Miran Breznik. Nikoli mu ga nismo vrnili! Verjetno se je igranja udeleževal poleg spodaj navedenih sodelujočih na turnirjih še kdo. Zadnji turnir smo odigrali septembra 1982, nato pa smo zaradi študijskih in drugih obveznosti počasi izgubili stike, se odtujili. Če ne bi bilo kriketa, se otroška druščina iz soseske skoraj ne bi več poznala. Zgodilo pa se je to, kar sem seveda sanjal in napovedoval že takrat. Neverjetna zgodba fantičev (ki so bili kljub mladostni igrivosti in razposajenosti očitno dovolj organizirani, da so sami vse skupaj razumeli, izvedli in tudi dokumentirali=zapisali in fotografirali.V tem je namreč največja presenetljiva zanimivost in posebnost ter nenazadnje tudi čar te zgodbe! Smrkava mularija se v državi brez vsake tradicije loti najbolj zapletenega športa, takega ki nima pravil temveč celo zakone.Poseda po travi in jih bere in prevaja!! ) iz podnožja Pece, ki so se lotili razvijanja kriketa v Jugoslaviji brez kakršnekoli podpore ( Oprema ni bila poceni. Večja težava je bila, da se je ni dalo dobiti drugje kot v VB, ki ni bila tako blizu kot danes. Starši nam seveda niso mogli pomagati, saj športa niso niti poznali razen po imenu, kaj šele razumeli, dokler jim sami vsega nismo razjasnili. Na vse skupaj so seveda gledali s prijaznim odobravanjem. Pravzaprav nam je to celo ugajalo, saj smo se počutili samostojni in neodvisni. Sandijev oče nam je enkrat omogočil nadaljevanje turnirja, ko nam je prijazno smeje takoj zašil edino žogo, ki se nam je strgala!! ), ni prišla samo do Anglije, temveč je dobesedno obkrožila ( kriketaški ) svet. Objavljena je bila v lokalnem časopisu v Birchingtonu ( Birchington Roundabout ), reviji Wisden cricketer aprila 2004, v njeni izdaji v Indiji, v knjigah Angusa Bella Slogging the Slavs in njeni drugi izdaji z naslovom Batting on the Bosphorus in še kje, recimo na Radio BBC 4, SKY SPORTS, Scottish Cricketer, ... V Botswani so ustanovili naš fan klub!
Po članku v Delu 29. oktobra 2003, me je poklical Fonza Prevorčič in rekel, da moramo svojo zgodbo sporočiti LJCC ( Baškovč Dali in Brumen Tomaž sta s tem soglašala), ki je takrat promoviral kriket. ( Sam sem to opazil že ob začetku njihovega delovanja 1997 in sem večkrat že hotel vzpostaviti stike z LJCC, a zaradi službenih in družinskih obveznosti za to nisem našel časa. ) K sreči sem imel doma v Mežici spravljeno vso dokumentacijo z zapisi vseh turnirjev in nekaj diapozitivi. Alasdairju Greenu sem jo urejeno na prvem srečanju predal. Po mojem prvem elektronskem sporočilu so bili v LJCC zelo presenečeni in so mislili, da smo se mogoče ukvarjali s kakim drugim športom ( crocket ). 5. januarja 2004 je Fonza v mežiški telovadnici organiziral naše ponovno srečanje. Udeležilo se ga je 19 od prvotnih 22 še živečih ( 2 sta žal pokojna ) pionirjev mežiškega ( slovenskega in jugoslovanskega ) kriketa. Skupaj s predsednikom LJ CC Bradom Eveom, Alasdairjem Greenom, Jasonom Stachurskim in Danielom Herakovičem smo ponovno prijeli za loparje, potrenirali in odigrali 2 mešani, družabni tekmi in pokazali, da kljub bremenu let še nismo vsega pozabili. Na družabni večerji pri Zgornjem Rehtu smo sklenili ponovno ustanoviti klub, kar je formalno izpeljal Fonza Prevorčič. Aprila istega leta smo odigrali prvo tekmo v Valburgi pri Smledniku proti slovenskemu delu moštva LJ CC, ki se je končala neodločeno. Prvo mednarodno tekmo po samo nekaj treningih maja istega leta proti Velden CC (zastopali so ga v glavnem Anglosaksonci, Indijci in Pakistanci ) smo močno izgubili (žal naš novo pridruženi lovilec za palčkami ni povsem razumel igre in v začetnem obdobju tekme ni izkoristil vsaj 3 čistih priložnosti za izločitev nasprotnikovih odbijalcev, v obdobju odbijanja smo zelo poceni prodajali svojo kožo). Konec junija smo na njihovem igrišču nastopili na turnirju šesteric in osvojili 4. mesto od 6 moštev po 2 zmagah nad Poljaki ( Souvent dosegel na prvi tekmi 26 točk ). V avgustu sva s sinom Boštjanom zastopala državno reprezentanco na Evropskem prvenstvu ( Valburga pri Smledniku, Fužine ). V septembru smo sodelovali na mednarodnem turnirju ( 2 slovenska kluba, 2 angleška in 1 škotski, slednjega smo premagali ) na istih igriščih in zasedli 4. mesto. Istega meseca smo odigrali še dva posamična turnirja v Podpeci pri Matjažu. V oktobru je osnovnošolsko moštvo Mežice pod vodstvom Prevorčič Fonza na 2. državnem prvenstvu v dvoranskem kriketu tesno izgubilo v finalu proti Novim Fužinam z zadnjo žogo. 2 meseca zatem smo skupaj z LJ CC in Kriket klubom Škofja Loka ustanovili Slovensko kriket zvezo ( 27. december ). Naslednji dve leti smo odigrali le nekaj posamičnih turnirjev in septembra 2006 prvi dve tekmi proti novo ustanovljeni Beli krajini ( obe izgubili ). 2. maja 2007 smo odigrali pri Ručniku na Flicx-pitchu prvi dve tekmi proti Mariboru ( 1 zmagali, 1 izgubili ). Na 1. državnem prvenstvu ( tekme po 10/10 overjev z 8 igralci/moštvo ) smo osvojili naslov po zmagi nad MB v finalu ( v predtekmovanju premagali LJCC in BK KK, tesno izgubili z MB, Lasnik Rudi razglašen za najboljšega odbijalca prvenstva ). 22. junija smo v okviru prireditev Začnimo poletje v Mežici ob podpori župana g. Krebla odigrali prvo tekmo na nogometnem igrišču v Mežici in premagali MB. Župan je omogočil organizacijo 1. mednarodnega turnirja avgusta v Mežici na nogometnem stadionu NK Akumulator. Udeležili so se ga se Avstrijci iz Veldna, mladi Madžari iz Szekesfehervarja, Slovaki iz Hajsk in Belokranjci ter Mariborčani. Žal smo ( zaradi organizacijskih obremenitev ) vse tekme izgubili, čeprav smo bili proti zmagovalcem v predtekmovanju zelo blizu zmagi ( po 4 izločitvah Čegovnika in 2 Prevorčič F., so jim zmago priigrali dopolnilni igralci iz madžarskega moštva ) . Za nagrado za osvojen naslov državnih prvakov in organizacijske podvige smo se na lastne stroške podali prek Dublina na Škotsko v Edinburgh. Tukaj smo pri drugem najstarejšem ( 175 let) klubu Grange CC odigrali 30. septembra prvo tekmo (in doslej edino) na pravem travnatem igrišču in na Britanskem otočju. To je tudi uradno prizorišče za mednarodne reprezentančne tekme. Nad urejenostjo prizorišča s starodavnim paviljonom smo bili navdušeni. Seveda se nismo mogli enakovredno kosati (kljub podpori slovenske častne ambasadorke na Škotskem Ane Wersun) s tako prestižnim moštvom, za katerega je igral tudi njihov državni reprezentant Neil McRae. Za nas je bil uspeh izločitev 4 njihovih odbijalcev ( 2 Prevorčič Karel, po 1 Bončina Jan in Rožej Mirko ). Dogodek je bil omenjen tudi v glavnem edinburškem dnevniku The Scottsman. Družabna večerja za vso našo odpravo pri Angusu Readu na znamenitem Herriot Rd je bila nepozabna zaradi torte za rojstni dan Prevorčič Tomaža, ki jo je Angus spekel v obliki žoge za kriket in nanjo napisal 16 not out.
Pred iztekom sezone smo gladko premagali Belo krajino na tekmi 30/30 (v obdobju odbijanja zdržali do konca) overjev v zelo hladnem vremenu v Valburgi ( Steblovnik Aleksander dosegel 34 točk), prvič zdržali 30 overjev ne da bi bili vsi izločeni. Nekaj igralcev je tekmo zamudilo zaradi zasnežene, neprevozne ceste na Jezerskem .
Tekmovalno leto 2008 smo začeli z dvema porazoma ( stevilčno oslabljeni ) proti MB 30. marca. Prvi tekmi za brata Pustoslemšek, ki sta se oba zelo izkazala. 13. aprila v Dublinu pri Leinsterju smo igrali v zelo spremenljivem vremenu (od sonca, oblakov, dežja do sneženja), a tekmo odigrali do konca. Izločiti smo uspeli 3 njihove odbijalce ( Bončina Jan, Prevorčič Karel, Rožej Mirko ). Irci so pokazali, da so zelo družabni in prijetni gostitelji, čeprav so nas popolnoma nadigrali in si nas celo zelo dobro privoščili na igrišču . Ni pomagala niti podpora nj.ekscelence veleposlanika RS na Irskem mag. Franca Mikše.
Že čez 1 teden smo v Mežici gostili Morton CC iz Edinburga. Uspelo nam je izločiti vse njihove odbijalce. Nepozaben je seveda ujem ( catch ) Aleša Pustoslemška na mestu fine leg po dolgem teku in neverjetnem skoku in kotaljenju. 3 izločitve Prevorčič Mira v dveh overjih/zaključkih! V obdobju odbijanja smo prepoceni prodali svojo kožo in gladko izgubili. Tekma gre v zgodovino kot prva tekma kakega britanskega kriket kluba v Mežici.
Nadaljevanje leta je bilo zelo pestro in uspešno. Ponovna osvojitev naslova državnih prvakov brez izgubljene tekme ( tekme 20/20 overjev s po 11 igralci/moštvo, Pustoslemšek Primož najboljši metalec prvenstva ). Organizacija turnirja 3 najboljših moštev z državnega prvenstva ob dnevu državnosti 25. junija in ponovni zmagi proti MB in BK.
2. mednarodni turnir na igriscu NK Akumulator 22.-24. avgusta. Tokrat smo se po dveh razburljivih tekmah le prebili v nadaljnje tekmovanje. Prvo tekmo smo namreč tesno izgubili proti MB za 3 točke, proti številčno oslabljenem Veldnu pa smo izgubljeno tekmo le uspeli zmagati za 1 točko. Sreča nam je obrnila hrbet v polfinalu proti Slovakom. Izgubili smo ga za 1 točko. Proti BK v tekmi za 3. mesto ni bilo težav. Ob tokratnem turnirju nam je močno ponagajalo vreme. 1 tekma je bila odpovedana, 1 odigrana v zelo slabih razmerah.
30. avgusta zmaga proti MB na prvi tekmi v tem mestu sploh ( prva tekma na travnatem odbijališču ).
28. septembra 1. izvedba Srednjeevropske lige ( dogodek poročan tudi na lokalni TV ) v bližini Szekesfehervarja v Seregelyesu z osvojitvijo naslova po 2 zmagah proti 1 nad Comeniusom ( lepo okolje grada Keszthely, a samo polovica umetnega odbijališča, metali smo ves čas z istega konca, le po 7 igralcev v vsakem moštvu ). Pustoslemšek Primož na prvi tekmi izločil kar 5 njihovih odbijalcev, Aleš na drugi 4.
Prvo gostovanje na Malti 4. in 5. oktobra na igrišču v Marsi ( baje omenjeno na TV, kasneje komentirano tudi na spletnem športnem časopisu ). Na poti na tekmo hud naliv, igrali smo na blatnem igrišču, saj jim je nepravilno zalivanje povsem uničilo polovico travnate površine. Na prvi tekmi izločimo 6 njihovih odbijalcev, Pustoslemšek Aleš doseže prvo pedesetico za naš klub, a kaj ko vsi preostali skupaj nismo presegli njegovega seštevka . Naslednjega dne smo izločili vseh 10 njihovih odbijalcev, Aleš ponovno dober s 46 točkami, Rapac Peter izločil 3 nasprotne odbijalce. Na obeh tekmah odlično lovljenje ( Pustoslemšek Primoža, Brumen Tomaža, Steblovnik Aleksandra in Pustoslemšek Aleša ), po čemer si nas naj bi zapomnili na Malti.
Leto smo zaključili z dvema zmagama na dveh tekmah proti našim tradicionalnim nasprotnikom iz Maribora na novem igrišču pri Šurniku 19. oktobra.

Leto 2009 smo pričeli z dvema tekmama pri znancih z Malte. Z obiskom sobotnega srečanja nas je počastil častni konzul RS na Malti gospod Nicholas Baldacchino in nam izročil spominsko plaketo. Obe tekmi smo izgubili, a obakrat presegli 100 točk in zdržali neizločeni v 40 overjih. Pustoslemšek Primož je na prvi tekmi dosegel 44 točk, Aleš na drugi 55, Prevorčič Tomaž na obeh izločil po dva nasprotna odbijalca, Bončina Jan in Lasnik Rudi na drugi tekmi prav tako.

copyright © Borut Čegovnik